Kako je Gospod priskrbel Eden Hiša je last Valentine Rupnik iz Črnega Vrha, od oktobra 2000 pa je v najemu za potrebe apostolata. Konec septembra 2000 je potekla pogodba za najem "Porcjunkule", koče nad Uskovnico, kjer smo se med počitnicami zbirali z otroki in mladimi. Za podaljšanje pogodbe se ni dalo razumno dogovoriti, župnik v Cerknem pa je bil pripravljen dati v najem dom duhovnosti na Otaležu za poletne tedne. Tako sem se odločila, da vso "revščino" preselimo tja. Med selitvijo je Jezus jasno rekel, da želi imeti svojo hišo. Bila sem v stiski, vendar je takratna predstojnica dovolila, da poiščem hišo, naj pa ne računam na pomoč. Spovednik je omenil, da je Kanji Dol izpraznjen zaselek. Poiskala sem na zemljevidu, kje je to in si šla ogledat. Bil je prvi petek v oktobru. Pri kapelici sredi zaselka sem prosila Brezmadežno, naj si sama izbere hišo, kjer želi vzgajati otroke. Edina hiša, ki še ni bila "oddana" mi ni bila prav nič všeč, še manj okolica. Pa sem le poiskala lastnico, dogovorili sva se za najem in naslednji teden smo začeli obnavljati. Brez načrta, brez sredstev, brez pameti... Dobri ljudje, največ iz Ajdovščine so priskočili na pomoč; nekateri z delom, drugi z materialom ali denarjem, tretji s spodbudno besedo. V družinski sobi sem postavila v obnovljeno kapelico kip Brezmadežne, da bo skrbela za vzgojo otrok, pod "Bohkov kot" pa kip svetega Jožefa delavca, da je prevzel skrb za gospodarstvo in ekonomijo. Tako smo že v adventu sprejeli v za silo "pokrpano" in še vso vlažno hišo prvo skupino otrok. Spomladi smo spraznili skedenj nad stanovanjskim delom hiše ter ga preuredili v dvorano in 2. maja je škof Metod Pirih hišo blagoslovil. Potem smo vsako leto še kaj popravili in dodali: sanitarije, toplo vodo, nove peči in štedilnik, stopnice, pločnik in nadstrešek, posodobili kuhinjo, zdaj je že centralo ogrevanje... Ker je bilo skupin otrok vedno več, poleg vseh počitnic tudi ob koncih tedna, sem prosila predstojnike, če lahko eno leto bivam kar v Kanjem Dolu, da si fizično in duhovno opomorem. Po enem letu se je apostolat še razširil in tako od junija 2003 bivam v Ednu, kot smo hišo poimenovali. Letno se v različnih programih zvrsti od 1300 do 1500 otrok, mladih in staršev. Ko gledam nazaj, se veselim in vzklikam s psalmistom: "Kako naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil?" s. Rebekahttp://eden.rkc.si/index.php/content/display/240